Še moja izkušnja..
Začelo se je že takoj z mojim rojstvom. Naj vam povem, da imam brata dvojčka, ki je 11 minut mlajši od mene. Mama je bila že med samo nosečnostjo povsem izčrpana, saj sva bila kljub temu, da sva bila dvojčka, oba kar konkretno težka. Ko sem pokukala na svet, so me zdravniki takoj dobili v roke in še preden je mami uspela roditi drugega otroka (mojega brata) so ji povedali, da imam hude težave in da nimam niti najmanjše možnosti, da preživim več kot 2 meseca.. Naj povem, da se mi to zdi absurdno. Kaj res niso mogli počakati 10 minut in tega povedati po rojstvu obeh otrok? Mami mi je povedala, da je bil občutek grozen in da ni mogla roditi. Res čudno, kajne? K sreči je bilo z mojim bratom kasneje vse v redu. Jaz pa sem zdaj stara 18 let! Ne boste verjeli! In če zdaj pogledam nazaj.. je bilo res potrebno nekoga tako zelo prestrašiti in z gotovostjo trditi, da otrok ne bo preživel?
Priznam pa, da nisem najbolj zdrave sorte osebek. Nekje v devetem razredu se mi je začelo dogajati, da sem iznenada, brez razloga začela padati skupaj. Potem se je enkrat med telovadbo zgodilo, da sem padla v nezavest iz bradle in se pri tem močno udarila v glavo. Po besedah mojih sošolk in učiteljice sem bila nezavestna dobre 3 minute, moje telo je bilo polno krčev (nimam epilepsije), na glavi pa mi je zrasla ogromna buška. Ko sem prišla k sebi, me je bolela glava in nekaj časa je trajalo, da sem se zavedla kaj se je zgodilo. Do takrat še nisem imela veliko obiskov pri zdravniku in si jih tudi nisem želela, zato sem rekla, da bom v redu in sem še cel dan ostala na pouku. Učiteljica je po pouku poklicala starše in jim razložila kaj se je zgodilo. Ko sem prišla domov, so me starši takoj odpeljali k zdravniku, mene pa je že tako zelo bolela glava, da (enkrat za spremembo) nisem komplicirala. Ko sem prisla na pregled k zdravnici, pa je bilo to kar se mi je zgodilo kar naenkrat nekaj zelo običajnega. Rekla mi je, da je vse normalno. Zakaj sem se tresla? Njen odgovor: ''to je normalno, ker si se tolk udarla v glavo''. Zakaj sem bila 3 minute nezavestna? ''to je normalno, ker si se tolk udarla v glavo''. Na vsa moja vprašanja je bil tak odgovor. Tudi prav. Potem mi je pretipala glavo in moja RES OGROMNA izboklina ji ni bila všeč in mi je rekla, da sumi, da imam počeno lobanjo in da mi bo napisala napotnico za pregled. Res mi jo je, ampak pod redno. To je mojega očeta precej razjezilo, ampak sem mu potem razložila, da sigurno ni nič in se je pomiril. Oziroma sem samo jaz mislila da se je. Njemu se lahko namreč zahvalim, da sem še vedno živa. Ponoči me je prišel pogledat, če sem v redu. Ker ni zaznal dihanja, me je začel tresti. Nisem reagirala in zato mi je preveril pulz, ki ga ni bilo.. Takoj je poklical NMP in začel z zunanjo masažo srca.. Skratka, na koncu so ugotovili, da je bila lobanja počena in je prišlo do znotrajmožganske krvavitve. Kar 12 dni sem bila v umetni komi zaradi previsokega pritiska v glavi, potem pa se je k sreči vse umirilo. Zame precej neprijetna izkušnja, čeprav se je ne spomnim hah. Vseeno pa en majhen nasvet: Če sumite na počeno lobanjo, prosite zdravnika naj vas napiše pod nujno.
Začelo se je že takoj z mojim rojstvom. Naj vam povem, da imam brata dvojčka, ki je 11 minut mlajši od mene. Mama je bila že med samo nosečnostjo povsem izčrpana, saj sva bila kljub temu, da sva bila dvojčka, oba kar konkretno težka. Ko sem pokukala na svet, so me zdravniki takoj dobili v roke in še preden je mami uspela roditi drugega otroka (mojega brata) so ji povedali, da imam hude težave in da nimam niti najmanjše možnosti, da preživim več kot 2 meseca.. Naj povem, da se mi to zdi absurdno. Kaj res niso mogli počakati 10 minut in tega povedati po rojstvu obeh otrok? Mami mi je povedala, da je bil občutek grozen in da ni mogla roditi. Res čudno, kajne? K sreči je bilo z mojim bratom kasneje vse v redu. Jaz pa sem zdaj stara 18 let! Ne boste verjeli! In če zdaj pogledam nazaj.. je bilo res potrebno nekoga tako zelo prestrašiti in z gotovostjo trditi, da otrok ne bo preživel?
Priznam pa, da nisem najbolj zdrave sorte osebek. Nekje v devetem razredu se mi je začelo dogajati, da sem iznenada, brez razloga začela padati skupaj. Potem se je enkrat med telovadbo zgodilo, da sem padla v nezavest iz bradle in se pri tem močno udarila v glavo. Po besedah mojih sošolk in učiteljice sem bila nezavestna dobre 3 minute, moje telo je bilo polno krčev (nimam epilepsije), na glavi pa mi je zrasla ogromna buška. Ko sem prišla k sebi, me je bolela glava in nekaj časa je trajalo, da sem se zavedla kaj se je zgodilo. Do takrat še nisem imela veliko obiskov pri zdravniku in si jih tudi nisem želela, zato sem rekla, da bom v redu in sem še cel dan ostala na pouku. Učiteljica je po pouku poklicala starše in jim razložila kaj se je zgodilo. Ko sem prišla domov, so me starši takoj odpeljali k zdravniku, mene pa je že tako zelo bolela glava, da (enkrat za spremembo) nisem komplicirala. Ko sem prisla na pregled k zdravnici, pa je bilo to kar se mi je zgodilo kar naenkrat nekaj zelo običajnega. Rekla mi je, da je vse normalno. Zakaj sem se tresla? Njen odgovor: ''to je normalno, ker si se tolk udarla v glavo''. Zakaj sem bila 3 minute nezavestna? ''to je normalno, ker si se tolk udarla v glavo''. Na vsa moja vprašanja je bil tak odgovor. Tudi prav. Potem mi je pretipala glavo in moja RES OGROMNA izboklina ji ni bila všeč in mi je rekla, da sumi, da imam počeno lobanjo in da mi bo napisala napotnico za pregled. Res mi jo je, ampak pod redno. To je mojega očeta precej razjezilo, ampak sem mu potem razložila, da sigurno ni nič in se je pomiril. Oziroma sem samo jaz mislila da se je. Njemu se lahko namreč zahvalim, da sem še vedno živa. Ponoči me je prišel pogledat, če sem v redu. Ker ni zaznal dihanja, me je začel tresti. Nisem reagirala in zato mi je preveril pulz, ki ga ni bilo.. Takoj je poklical NMP in začel z zunanjo masažo srca.. Skratka, na koncu so ugotovili, da je bila lobanja počena in je prišlo do znotrajmožganske krvavitve. Kar 12 dni sem bila v umetni komi zaradi previsokega pritiska v glavi, potem pa se je k sreči vse umirilo. Zame precej neprijetna izkušnja, čeprav se je ne spomnim hah. Vseeno pa en majhen nasvet: Če sumite na počeno lobanjo, prosite zdravnika naj vas napiše pod nujno.