Berem in....
Zase trdim da sem močna osebnost, vendar....vedno več težav, vedno bolj tiščanje v tla še tako močnega človeka zlomijo.
Sem brez službe, denarja, s poškodbo, zaradi katere me bodo dali na IK, vendar...niti delovne dobe nimam, ker me delodajalec ni prijavil oz plačeval prispevkov. Torej sem - NIČ. Strošek družini, katera vsake toliko to povdari oz mi vrže pod noge. Da ne pomagam prinesti vsaj kakšen € v proračun. Samo ena plača, en otrok na svojem, en šoloobvezen drug se trudi "študirati" (dela preko študenta). Kriza finančna je huda, krediti, ena plača, zaradi hiše ni varjante dobiti pomoč...Težka je, potem pa bolezen, družina te ne sprejema....Ne vidim izhoda. Po 4 letih sem na tleh. Se poberem, vendar samo na kolena, ne pokonci.
Razmišljam, da s sabo na oni svet vzamem mlajšega otroka, kajti oče zanj nima časa, starejša dva ga sprejemata kot breme, torej bo brez mene.....???? Vendar - kdo mi daje pravico, da vzamem življenje drugemu, svojemu otroku? To me samo še obdrži, da ne naredim konec...kako dolgo mi bo uspelo? Naj grem k zdravniku? Zakaj? Da me nafilajo z zdravili in bo družina še bolj zviška gledala name? Nimam staršev, tet, stricev, samo moža ter tri otroke, od katerih imam tolažbo samo v tamajhnem. Otroka ne obremenjujem, vendar ....ko se stisneva mi je toplo, kajti oba sva odveč preostalim družinskim članom. In ne reči, da si mislim, če ti to vsake toliko povedo...Da jih uničuješ, ker ne prineseš nič €. Kosilo, vso delo v hiši, ob hiši je nič. Vem, da to ne plača položnic, vendar.... niti kančka podpore - to je samoumevno da delam, saj sem vendar doma. Da vse zaradi poškodbe, bolezni opravim s težavo ni važno. Moram, da si vsaj malo zaslužim za hrano, ki jo prinesejo domov. Ne, res ne vem kako dolgo bom še lahko ob vsem tem poniževalnem odnosu imela moči, da se poberem, da delujem vsaj na zunaj....dan, dva...mesec......leto......Ne vem, vem pa, da je vedno težje, vedno bolj boli, vedno globlje me potisnejo......
Zase trdim da sem močna osebnost, vendar....vedno več težav, vedno bolj tiščanje v tla še tako močnega človeka zlomijo.
Sem brez službe, denarja, s poškodbo, zaradi katere me bodo dali na IK, vendar...niti delovne dobe nimam, ker me delodajalec ni prijavil oz plačeval prispevkov. Torej sem - NIČ. Strošek družini, katera vsake toliko to povdari oz mi vrže pod noge. Da ne pomagam prinesti vsaj kakšen € v proračun. Samo ena plača, en otrok na svojem, en šoloobvezen drug se trudi "študirati" (dela preko študenta). Kriza finančna je huda, krediti, ena plača, zaradi hiše ni varjante dobiti pomoč...Težka je, potem pa bolezen, družina te ne sprejema....Ne vidim izhoda. Po 4 letih sem na tleh. Se poberem, vendar samo na kolena, ne pokonci.
Razmišljam, da s sabo na oni svet vzamem mlajšega otroka, kajti oče zanj nima časa, starejša dva ga sprejemata kot breme, torej bo brez mene.....???? Vendar - kdo mi daje pravico, da vzamem življenje drugemu, svojemu otroku? To me samo še obdrži, da ne naredim konec...kako dolgo mi bo uspelo? Naj grem k zdravniku? Zakaj? Da me nafilajo z zdravili in bo družina še bolj zviška gledala name? Nimam staršev, tet, stricev, samo moža ter tri otroke, od katerih imam tolažbo samo v tamajhnem. Otroka ne obremenjujem, vendar ....ko se stisneva mi je toplo, kajti oba sva odveč preostalim družinskim članom. In ne reči, da si mislim, če ti to vsake toliko povedo...Da jih uničuješ, ker ne prineseš nič €. Kosilo, vso delo v hiši, ob hiši je nič. Vem, da to ne plača položnic, vendar.... niti kančka podpore - to je samoumevno da delam, saj sem vendar doma. Da vse zaradi poškodbe, bolezni opravim s težavo ni važno. Moram, da si vsaj malo zaslužim za hrano, ki jo prinesejo domov. Ne, res ne vem kako dolgo bom še lahko ob vsem tem poniževalnem odnosu imela moči, da se poberem, da delujem vsaj na zunaj....dan, dva...mesec......leto......Ne vem, vem pa, da je vedno težje, vedno bolj boli, vedno globlje me potisnejo......